FANDOM


Agro-ekosistemi so sestavljeni iz rastlin, živali in mikroorganizmov, ki interagirajo en z drugim ter s fizikalnimi interakcijami kot so okolje, prst in zrak. Rastline so v milijonih let, od kadar živijo v asociacijah z insekti in ostalimi škodljivci razvile impresivni repertoar boja proti škodljivcem. Po drugi strani v tej tekmi niso zaostajali ne škodljivci ne insekti. Razvili so mehanizme, ki omogočajo bojevanje proti rastlinskim sistemom proti škodljivcem. Lahko bi dejali, da poteka nekakšen ping-pong med rastlinami in njihovimi škodljivci.

Ena največjih skrbi, povezanih z gensko spremenjenimi rastlinami, je njihov vpliv na ekosistem. Transgene rastline imajo lahko velik vpliv na okolje, če se njihova frekvenca poveča (se število teh rastlin v ekosistemu zelo poveča) in se le te ohranijo v naravnih populacijah. To se lahko zgodi na več načinov:

  • če transgene rastline »uidejo« iz kultiviranih na nekultivirana območja,
  • če se transgene rastline »parijo« s podobnimi divjimi rastlinami, pri čemer se vnešeni geni prenesejo na potomce,
  • če postanejo transgene rastline plevel oziroma postanejo invazivne in jih je posledično težje nadzorovati,

Sposobnost genetskega inženiringa med vrstami in družinami ter med živalmi in rastlinami se bi lahko odražala v nepričakovanih in neznanih interakcijah. V zavest bi kot splošno pravilo morali vzeti, da so riziki tem večji, čim bolj so organizmi genetsko oddaljeni med seboj.

Prenos genov vpliva na biodiverziteto in lahko vpliva na celoten ekosistem. Obstajajo vsaj trije mehanizmi hibridizacije, ki omogočajo razširitev transgenih rastlin:

  • hibridizacija z ne-transgenimi kultiviranimi rastlinami iste vrste
  • hibridizacija z divjimi rastlinami iste vrste
  • hibridizacija z divjimi rastlinami ozko sorodne vrste (navadno istega rodu)

Seveda pa lahko hibridi nastanejo le če:

  • so transgene rastline dovolj sorodne divjim rastlinam
  • transgene in divje rastline cvetijo ob istem času
  • če so transgene in divje rastline genetsko kompatibilne
  • če imajo selektivno prednost v naravnem okolju

Največji potencialni ekološki riziko je »pobeg« kloniranih genov iz gojenih poljščin v divje sorodnike. Ti riziki so še posebej zaskrbljujoči v razvijajočih se deželah, zaradi manj učinkovitih načinov kontrole. Transgeni cvetni prah se lahko razširja med ostale poljščine. Pri prenosu transgenov iz oljne repice na redkvico, na primer, lastnosti izvenijo po nekaj generacijah. Problem prenašanja genov s pelodom bi se lahko rešilo tako, da bi bili zapisi za toksine pod kontrolo promotorja, ki se ne bi izražal v pelodu. Pelod s katerim se prehranjujejo razne žuželke lahko uniči cele populacije neškodljivih insektov. Takšen je primer metulja monarha. Če veter razpiha pelod rastline, ki ima recimo gen za Bt, metulj poje ta pelod, se zastrupi in pogine. Ni mogoče proizvesti Bt toksina, ki bi škodoval le škodljivim žuželkam, do ostalih pa bi bil neškodljiv. Po drugi strani je s pomočjo genskih premikov možen tudi nastanek superplevelov.

Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da je možen prenos rastlinskih genov na virusne patogene, medtem ko ti parazitirajo na rastlinah. Tako lahko nastane povsem nov virus z neznanimi lastnostmi.

Zaradi medsebojnih interakcij med različnimi skupinami organizmov v ekosistemu, ima lahko uvajanje rastlin, odpornih na insekte, velik vpliv tudi na preostale organizme agro-ekosistema. Tako lahko pride na primer do zmanjšanja števila insektov, kar povzroči pomanjkanje hrane njihovih naravnih sovražnikov, to vpliva na na pomanjkanje hrane tistih, ki se prehranjujejo z živalmi, ki se prehranjujejo z insekti itd. Zaradi zapletenih odnosov v ekosistemu je potrebna nenehno sodelovanje med ekologi, genetiki, pridelovalci hrane in drugimi, da bo razvoj gensko spremenjenih rastlin čim manj posegel v interakcije celega ekosistema.

Čeprav so transgene rastline lahko zelo uspešen način varovanja rastlin pred njhovimi "sovražniki", je dobro, da se držimo nekaterih omejitev. Upoštevati moramo dejstvo, da transgena rezistenca proti insektom ni primerna za vse agrikulturne sisteme. Tak način zaščite ni primeren na primer za rastline, ki jih insekti napadajo le sporadično, ali pri rastlinah, ki imajo razvito dobro biološko samozaščito.

Gensko spreminjanje organizmov mora dolgoročno voditi do zmanjšanja količine pesticidov in gojenja odpornejših pridelkov.

Ker pa se je iz zgodovine modro učiti, lahko omenimo enega najbolj reprezentativnih primerov "zgrešene" uporabe pesticidov. To je bil zloglasni DDT. DDT je bil med prvimi uporabljenimi pesticidi. Masovno so ga začeli proizvajati po drugi svetovni vojni. Uporabljali so ga kot sredstvo za preprečevanje in zatiranje malarije. Leta 1970 so ga prepovedali. Ugotovili so namreč, da povzroča raka pri ljudeh. Ker se prenaša preko prehranjevalne verige, je povzročal tanjšo lupino jajc pri ptičih, poleg tega pa so se težave manifestirale tudi v slepoti in plešavosti. Pametno se je torej učiti iz zgodovine. Nekaterih napak ne smemo ponavljati. Pred lansiranjem transgenih rastlin na trg je torej potrebno podrobno preučiti možne interakcije in vplive na celotni ekosistem.

Ad blocker interference detected!


Wikia is a free-to-use site that makes money from advertising. We have a modified experience for viewers using ad blockers

Wikia is not accessible if you’ve made further modifications. Remove the custom ad blocker rule(s) and the page will load as expected.

Also on FANDOM

Random Wiki