Kovalentne modifikacije DNA uravnavajo nastanek spominov
Trenutno se nastanek spominov razlaga kot spremembe v povezavah med določenimi nevroni. Ti naj bi tvorili omrežja in poti, njihova razporeditev in način prepredenosti pa naj bi shranjevali informacije. Glede na različne mislne procese se struktura možganov tako nenehno prilagaja. V biokemijskem smislu je to prilagajanje posledica prepisovanja genov, ki različno vplivajo na spremembe v celici: povečajo število receprotjev na membrani, povečajo koncentracije nevrotransmiterjev, razraščanje dendritov, selektivno ukinjanje sinaps, spodbujajo rast kapilar ... Ti geni torej vplivajo na nastajanje spominov po zgoraj opisanem modelu. Uravnavanje prepisovanja teh genov pomeni uravnavanje nastanka spominov. Ta regulacija je mogoča na epigenetski ravni (prvoten DNA zapis torej ostaja nespremenjen) na primer kot sprememba v metilaciji citozina. Ta primer je bil tudi predmet te raziskave [1]. S poskusi na miših, so pokazali povezavo med encimom DNMT, ki katalizira metilacijo citozina, in učenjem miši, da se pogojno ustrašijo. Povezavo so podrobneje raziskali na histoloških rezinah teh miši, kjer so ugotovili različne vzorce v metilaciji spomin promotorskih in spomin supresorskih genov. Ti vzorci so potrjevali tezo, da učenje povzroči spremembe v metilaciji DNA pri odraslih sesalcih.