Precej vsakdanje dejstvo, da rastline korenine poganjajo pod zemljo in liste proti nebu, je pritegnilo pozornost nizozemskih in japonskih znanstvenikov. S številnimi eksperimenti so poskušali dognati, kako rastlina ve, kam usmeriti svoje organe oz. katere organe razviti na določenih mestih.
Za svoje eksperimentalno delo so uporabili rastlino Arabidopsis[1], katere genom so v celoti poznali že leta 2000.
Njihove študije so pokazale, da na rast in razvoj rastlin pomembno vpliva rastlinski hormon auxin[2]. Namreč ravno koncentracijski gradient auxina, ki ga omogočajo t.i. PIN proteini, določa lego korenin in listov. PIN proteini oz. PIN transporterji s svojo polarno razporeditvijo na plazemski membrani, ki jo omogoča od endocitoze[3]odvisen mehanizem, skrbijo za nemoten medcelični pretok auxina. Namreč takoj po lokalni sintezi v celicah, se PIN proteini nepolarno razporedijo na celični membrani. Vzpostavitev polarnosti poteka tako, da celica s pomočjo endocitoze PIN proteine endocitira, reciklira, nato pa pošlje nazaj na plazmalemo, kjer se polarno razporedijo.
Vmešavanje v endocitozo povzroči organske transformacije. Nezmožnost polarizacije PIN proteinov zmoti tok auxina iz razvijajočih se brstičev na koreninski pol, kar posledično poveča koncentracijo auxina in njegove ektopične učinke v brstičih. Zarodne celice interpretirajo povišano koncentracijo auxina kot signal za razvoj korenin, kar vodi do pojava koreninam podobnih struktur na mestu brstičev.