Konvencija o biološki raznovrstnosti (CBD)[]
V devetdesetih letih je mednarodna skupnost sprejela dogovor o zaščiti svetovnega okolja, ki je bil v veliki meri udejanjen s pripravo in ratifikacijo treh globalnih konvencij: Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC), Konvencije o biološki raznovrstnosti (CBD) in Konvencije o boju proti dezertifikaciji/degradaciji tal (UNCCD).
Konvencija o biološki raznovrstnosti je bila sprejeta v Nairobiju maja 1992 in odprta za podpise na Konferenci združenih narodov za okolje in razvoj (UNCED) v Rio de Janeiru 5. junija 1992. V veljavo je stopila 29. decembra 1993. Danes predstavlja Konvencija glavni mednarodni inštrument za obravnavo biodiverzitete in prvi globalni sporazum o njenem ohranjevanju. Več kot 150 predstavnikov vlad je podpisalo dokument na konferenci v Riu, od takrat je več kot 187 držav sporazum tudi ratificiralo. Konvencija opredeljuje biotsko raznovrstnost zelo široko: od molekularne, genske ravni, vse do ekosistemov. Podatki kažejo na močno siromašenje biotske raznovrstnosti na svetovni ravni, kar je posledica predvsem človekovih dejavnosti, posebno vedno intenzivnejšega ekonomskega razvoja zlasti manjšega dela svetovne populacije. Upadanje biotske raznovrstnosti je povezano tudi z zmanjševanjem kulturne pestrosti, skupaj z rastlinskimi in živalskimi vrstami izginjajo številna plemena in narodi in z njimi jeziki, kulturno izročilo ter modrost uporabe rastlin in živali oziroma trajnostnega načina življenja. Raznovrstnost pomeni stabilnost, zmožnost prilagajanja spremembam, osnovno za dolgoročno preživetje.
Namen Konvencije je ohraniti biotsko raznovrstnost zlasti s trajnostnim razvojem. Njeni glavni poudarki so:
- ohranitev biotske raznovrstnosti na državni in krajevni ravni ter trajnostna raba njenih sestavin, zlasti poštena in pravična delitev koristi od rabe genskih virov,
- vključevanje načel varstva narave v vse oblike delovanja na državni in lokalni ravni,
- ustrezno izobraževanje, ozaveščanje ter vključevanje javnosti v dejavnosti ohranjanja biotske in krajinske pestrosti.
Konvencija opozarja, da naravni viri niso neomejeni in stremi k njihovem ohranjanju. Dotedanji trudi za ohranitev so bili usmerjeni v zaščito določenih vrst in habitatov, Konvencija pa spoznava, da morajo biti ekosistemi ter posamezne vrste uporabljani v prid človeštva na način in do te mere, da ne povzroča dolgoročnega upada biološke diverzitete. Ohranitev le-te prinaša pomembne okoljske, ekonomske in socialne koristi.
Vladajoče telo Konvencije je tako imenovano Conference of the parties (COP), ki vključuje vse vlade (in regionalne ekonomske integracijske organizacije) držav, ki so sporazum ratificirale. To telo z največjo avtoriteto pregleduje napredek, postavlja nove prioritete in podaja delovne načrte članicam. COP lahko tudi dodaja amandmaje konvenciji, ustanavlja strokovna svetovalna telesa, pregleduje poročila o napredku držav članic , in sodeluje z drugimi mednarodnimi organizacijami. COP uporablja znanja in podporo številnih drugih teles, ki so bila ustanovljena s Konvencijo. Dva glavna organa sta: - CBD Sekretariat, ustanovljen v Montrealu; njegove glavne naloge so organiziranje srečanj, koordiniranje z drugimi mednarodnimi organizacijami, zbiranje informacij. - Pomožno telo za znanstvene, tehnične in tehnološke nasvete (SBSTTA). Sestavljajo ga strokovnjaki vlad članic, ki so pristojni na važnih področjih. Igra ključno vlogo pri podajanju predlogov telesu COP glede znanstvenih in tehničnih zadev. Številne države podpisnice so sprejele akcijske načrte, t.i. Biodiversity Action Plans. Ta naj bi pripomogla k izboljšanju izida in dodatni obogatitvi Konvencije. Tako so na primer Združene države Amerike, ki so podpisale, a ne ratificirale sporazuma, pripravile enega najtemeljitejših takšnih programov za ohranitev vrst, imenovanih Recovery Programs.
V skladu z obveznostmi iz 6. člena Konvencije mora vsaka pogodbenica na državni ravni sprejeti strategijo, načrte in programe za ohranitev biotske raznovrstnosti in trajnostno rabo njenih sestavnih delov ali v ta namen prilagoditi že obstoječe strategije, načrte in programe. Iz tega člena izhaja tudi zahteva, da si država pogodbenica, kjer je to mogoče in primerno, prizadeva za ohranitev biotske raznovrstnosti in trajnostno rabo njenih sestavin v ustreznih sektorskih ali medsektorskih načrtih, programih in politikah. Tako Konvencija zavezuje vse sektorje k ohranjanju biotske in krajinske pestrosti. Zakon o ratifikaciji Konvencije nalaga usklajevanje njenega izvajanja Ministrstvu za okolje in prostor.
Republika Slovenija je z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o biološki raznovrstnosti (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/1996) prevzela obveznost ohranjati biotsko raznovrstnost v Sloveniji.
Vsebina konvencije[]
OBVEZNOSTI POGODBENIC KONVENCIJE O BIOLOŠKI RAZNOVRSTNOSTI:
5. člen – Sodelovanje
▪ Sodelovanje z drugimi pogodbenicami neposredno ali preko pristojnih mednarodnih organizacij
6. člen – Splošni ukrepi za ohranitev in trajnostno uporabo
▪ Oblikovanje ali prilagoditev državnih strategij, načrtov ali programov za ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti.
▪ Vključevanje ohranjanja in trajnostne rabe biotske raznovrstnosti v ustrezne sektorske ali medsektorske načrte, programe in politike
7. člen – Identifikacija in monitoring
▪ Ugotavljanje sestavin biotske raznovrstnosti, ki so pomembne za njeno ohranjanje in trajnostno rabo.
• Spremljanje sestavin biotske raznovrstnosti, posebno tistih, ki zahtevajo nujne ohranitvene ukrepe, ter tistih, ki nudijo največje priložnosti za trajnostno rabo.
• Ugotavljanje procesov in kategorij dejavnosti, ki škodljivo vplivajo na ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti.
• Ohranjanje in organiziranje podatkov, pridobljenih z identifikacijo in monitoringom.
8. člen – Ohranitev in-situ
• Vzpostavitev sistema zavarovanih območij ali območij, kjer morajo biti izvedeni posebni ukrepi.
• Ureditev ali upravljanje biotskih virov, pomembnih za ohranjanje biotske raznovrstnosti z namenom zagotoviti njihovo ohranitev in trajnostno rabo.
• Spodbujanje zavarovanja ekosistemov, naravnih habitatov in vzdrževanje tolikšnih populacij vrst, da so se sposobne ohraniti v naravnem okolju.
• Spodbujanje okolju prijaznega in trajnostnega razvoja.
• Izboljšanje stanja v prizadetih ekosistemih ali njihova ponovna vzpostavitev ter spodbujanje krepitve ogroženih vrst.
• Ustvarjanje ali vzdrževanje sredstev za urejanje, upravljanje ali nadzor nad tveganji, povezanimi z rabo ali izpustitvijo z biotehnologijo spremenjenih živih organizmov.
• Preprečevanje vnašanja tujerodnih vrst ter nadzor in izkoreninjenje teh tujerodnih vrst.
• Prizadevanje za vzpostavitev razmer, potrebnih za združljivost sedanje rabe in ohranjanja biotske raznovrstnosti ter trajnostne rabe njenih sestavin.
• Priprava ali ohranjanje potrebne zakonodaje in/ali drugih predpisov za varstvo ogroženih vrst in populacij.
• Sodelovanje pri zagotavljanju finančne in druge pomoči za ohranjanju in-situ.
• Priprava domačih projektov na državni, regionalni, podregionalni in mednarodni ravni, ki se bodo posvečali vprašanju tujerodnih vrst. • Spoštovanje, ohranjanje in spodbujanje pridobivanja ustreznega znanja, inovacij in prakse domorodnih in lokalnih skupnosti s tradicionalnim načinom življenja, pomembnim za ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti.
9. člen – Ohranitev ex-situ
• Sprejetje ukrepov za ex-situ ohranjanje sestavin biotske raznovrstnosti, po možnosti v izvorni državi teh sestavin.
• Sprejetje ukrepov za izboljšanje stanja ogroženih vrst in njihovo ponovno naselitev v naravne habitate pod ustreznimi pogoji.
• Ureditev in upravljanje zbirk biotskih virov iz naravnih habitatov za namene ohranjanja ex-situ, tako da niso ogroženi ekosistemi in populacije vrst in-situ.
• Sodelovanje in zagotavljanje finančne in druge pomoči za ohranjanje ex-situ ter pri vzpostavljanju in vzdrževanju zmogljivosti za ohranjanje ex-situ v državah v razvoju.
10. člen – Trajnostna raba sestavnih delov biološke raznovrstnosti
• Uveljavljanje upoštevanja ohranjanja in trajnostne rabe biotskih virov pri odločanju v državi.
• Sprejetje ukrepov, ki se nanašajo na rabo biotskih virov, da bi se izognili negativnim vplivom na biotsko raznovrstnost ali jih čim bolj zmanjšali.
• Varstvo in spodbujanje običajne rabe biotskih virov skladno s tradicionalnimi kulturnimi običaji, ki so združljivi z zahtevami po ohranjanju in trajnostni rabi.
• Podpora lokalnemu prebivalstvu pri snovanju in izvajanju sanacijskih ukrepov na degradiranih območjih, kjer je bila biotska raznovrstnost zmanjšana.
• Spodbujanje sodelovanja med vladnimi organi in zasebnim sektorjem pri razvoju metod za trajnostno rabo biotskih virov.
11. člen – Spodbujevalni ukrepi
• Sprejetje ekonomsko in družbeno sprejemljivih ukrepov, ki delujejo kot spodbuda za ohranjanje in trajnostno rabo sestavin biotske raznovrstnosti.
12. člen – Raziskovanje in usposabljanje
• Oblikovanje in ohranjanje izvajanja programov znanstvenega in strokovnega izobraževanja ter usposabljanja na področju ukrepov za ugotavljanje, ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti. • Spodbujajo in sodelujejo pri uporabi znanstvenih dosežkov pri raziskavah, usmerjenih v razvoj metod za ohranjanje in trajnostno rabo biotskih virov.
13. člen – Izobraževanje in ozaveščanje javnosti
• Spodbujajo razumevanje pomena biotske raznovrstnosti in ukrepov, potrebnih za njeno ohranjanje, zlasti preko javnih občil in izobraževalnih programov.
• Sodelovanje z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami pri razvoju programov izobraževanja in ozaveščanja javnosti.
14. člen – Ugotavljanje in zmanjševanje škodljivih vplivov
• Zagotavljanje presoj vplivov na okolje za predlagane projekte, ki bodo verjetno občutno škodljivo vplivali na biotsko raznovrstnost, s čimer bi se lahko takšnim vplivom izognili ali jih čim bolj omilili.
• Zagotavljanje, da se ustrezno upoštevajo okoljske posledice programov in politik, ki bodo verjetno občutno škodljivo vplivale na biotsko raznovrstnost.
• V primerih neposredne ali hude nevarnosti ali škode, povzročene biotski raznovrstnosti na območjih zunaj meja državne jurisdikcije takojšnje obveščanje držav, ki bi lahko bile prizadete, ter ustrezno ukrepanje.
• Spodbujanje ureditve postopkov ravnanja ob aktivnostih ali dogodkih, ki pomenijo resno in neposredno nevarnost za biotsko raznovrstnost.
15. člen – Dostop do genskih virov
• Omogočanje lažjega dostopa do genskih virov drugim pogodbenicam za okoljsko ustrezne načine rabe ter izogibanje omejitvam, ki bi bile nasprotne ciljem te konvencije.
• Izvajanje zakonodajnih, upravnih ali političnih ukrepov s ciljem, da se s pogodbenico, ki priskrbi genske vire, pošteno in pravično deli dosežke raziskav in razvoja ter koristi, ki izhajajo iz komercialne in druge rabe genskih virov.
16. člen – Dostop do tehnologije in njen prenos
• Drugim pogodbenicam mora biti omogočen in/ali olajšan dostop do tehnologij, ki so pomembne za ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti.
• Državam v razvoju mora biti dostop do tehnologije in njen prenos omogočen in/ali olajšan pod poštenimi in kar se da ugodnimi pogoji.
• Izvajanje zakonodajnih, upravnih in političnih ukrepov s ciljem, da se pogodbenicam, ki zagotavljajo genske vire, omogoči dostop do tehnologije, ki uporablja te vire, in njen prenos.
17. člen – Izmenjava informacij
• Olajšati izmenjavo informacij, ki se nanašajo na ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti, ob upoštevanju posebnih potreb držav v razvoju.
18. člen – Strokovno in znanstveno sodelovanje
• Spodbujanje mednarodnega strokovnega in znanstvenega sodelovanja na področju ohranjanja in trajnostne rabe biotske raznovrstnosti preko ustreznih mednarodnih in državnih institucij.
• Spodbujanje in razvoj metod sodelovanja za razvoj in uporabo tehnologij, vključno z tradicionalnimi.
• Spodbujanje oblikovanja skupnih programov in skupnih naložb za razvoj tehnologij.
19. člen – Ravnanje z biotehnologijo in porazdelitev njenih koristi
• Izvajanje zakonodajnih, upravnih in političnih ukrepov za zagotavljanje, da se pogodbenice, ki prispevajo genske vire za biotehnološke raziskovalne dejavnosti, teh dejavnosti tudi aktivno udeležijo.
• Preučitev potreb po protokolu in njegovih različicah, ki bi določal ustrezne postopke na področju varnega prenosa, rabe in ravnanja s katerimi koli živimi spremenjenimi organizmi, ki bi lahko negativno vplivale na ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti.
• Posredovanje vseh razpoložljivih informacij o predpisih drugih pogodbenic s področja rabe in varnosti pri ravnanju z živimi spremenjenimi organizmi, razvitimi z biotehnologijo.
20. člen – Finančna sredstva
• Zagotavljanje finančne pomoči in spodbud aktivnostim na območju države, ki so skladne z državnimi načrti, prioritetami in programi in so namenjene doseganju ciljev te konvencije.
• Razvite države pogodbenice zagotavljajo nove in dodatne finančne vire, da bi omogočile pogodbenicam državam v razvoju celotno pokritje dogovorjenih povečanih stroškov, povezanih z izvajanjem ukrepov, ki vodijo v izpolnjevanje zahtev te konvencije.
• Upoštevanje posebnih potreb in razmer v najmanj razvitih državah pri njihovem ravnanju v zvezi s financiranjem in prenosom tehnologije.
• Razumevanje posebnih razmer, ki izhajajo iz odvisnosti od biotske raznovrstnosti ter njene razporeditve in lokacije v pogodbenicah državah v razvoju, zlasti v malih otoških državah.
• Upoštevanje posebnega položaja držav v razvoju, vključno s tistimi, ki so okoljsko najbolj ranljive, npr. v sušnih in polsušnih ter obalnih in gorskih območjih.
21. člen – Finančni mehanizem
• Pogodbenice usmerjajo in nadzirajo delovanje fundacije preko Konference pogodbenic.
• Pogodbenice poskrbijo za krepitev obstoječih finančnih ustanov za zagotavljanje finančnih sredstev za ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti.
Popolno besedilo Konvencije o biološki raznovrstnosti je razpoložljivo na spletni strani:
http://www.konvencije.mop.gov.si/bioloska_raznovrstnost.pdf
TEMELJNI PREDPISI S PODROČJA VARSTVA NARAVE:[]
- ZAKON O OHRANJANJU NARAVE
- Uradni list RS, št. 22/2003, 41/2004.
Določa ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti, ureja varstvo prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst, vključno z njihovim genskim materialom, habitati in ekosistemi ter zagotavlja trajnostno rabo sestavin biotske raznovrstnosti in ohranjanje naravnega ravnovesja. Poleg tega zakon določa tudi postopke in načine podeljevanja statusa naravnih vrednot ter izvajanje njihovega varstva in tako podaja zakonske podlage za vzpostavitev sistema varstva naravnih vrednot.
- ZAKON O VARSTVU OKOLJA
- Uradni list RS, št. 32/1993, 44/1995. - Uradni list RS, št. 41/2004.
Ureja področje varstva okolja pred obremenjevanjem.
- ZAKON O VARSTVU PODZEMNIH JAM
- Uradni list RS, št. 02/2004
Ureja varstvo in rabo podzemnih jam, varstvene režime, ukrepe varstva in druga pravila ravnanja, vključno z obnovitvijo podzemnih jam, ki so onesnažene ali poškodovane.
- ZAKON O ZAŠČITI ŽIVALI
- Uradni list RS, št. 20/2004.
Določa odgovornost ljudi za zaščito živali– njihovega življenja, zdravja, dobrega počutja,tj. pravila za dobro ravnanje z živalmi.
- ZAKON O RAVNANJU Z GENSKO SPREMENJENIMIORGANIZMI(GSO)
- Uradni list RS, št. 67/2002, 73/2004.
Ureja ravnanje z GSO in določa ukrepe za preprečevanje in zmanjševanje škodljivih vplivov na okolje, zlasti glede ohranjanja biotske raznovrstnosti, ter na zdravje ljudi ob delu z GSO v zaprtih sistemih, namernem sproščanju GSO v okolje ali dajanju GSO izdelkov na trg.
Biotska raznovrstnost v Sloveniji[]
Za Slovenijo je značilna velika pestrost rastlinskih in živalskih vrst, ekosistemov in krajin na majhni površini. Vzroki za visoko stopnjo raznovrstnosti so prehodni položaj na stičišču geotektonskih enot in biogeografskih regij (sredozemska,panonska, alpska in dinarska), razgiban relief (od morskega dna do 2864 m) ter pestre geološke, pedološke, podnebne in hidrološke razmere. Ne nazadnje je k temu prispevalo človekovo delovanje na ozemlju današnje Slovenije, pa tudi dejstvo, da je tu stičišče slovanske, germanske in romanske kulture. Posebno pomembni so dokaj dobro ohranjeni gozdovi, gorske krajine,sladkovodni podzemeljski ekosistemi z razmeroma bogato vrstno sestavo in visokim endemizmom ter pestrost ekosistemov in rastlinskih in živalskih vrst. (Hlad, Skoberne; 2001)
Relief
Relief v Sloveniji je razgiban, z nadmorsko višino od 0 pa vse do 2864 metrov, pri čemer 1/6 ozemlja pokrivajo kvartarni sedimenti, okrog 44 % matične kamnine je karbonatne, predvsem zakrasele. V Sloveniji je registriranih več kot 7000 jam.
Hidrološke razmere
v Sloveniji sta dve povodji, pri čemer 2/3 vode teče v Črno morje, 1/3 v Sredozemsko morje. Slovenija ima pet vodozbirnih območij, to so Soča, Sava, Drava in Mura ter Slovensko primorje. Poleg tega je razmeroma veliko kraško območje brez površinskih vodotokov.
Vegetacija
V Sloveniji 56 % površine pokriva gozd, 36 % površine so kmetijska zemljišča.
Flora
V Sloveniji raste okrog 3200 višjih rastlin, 60 endemičnih taksonov, od tega 22 z izključno ali s pretežno razširjenostjo v Sloveniji.
Favna
V Sloveniji prebiva nekje 13.000 - 15.000 živalskih vrst od katerih jih je okrog 4000 endemičnih. Endemične vrste predstavljajo predvsem podzemeljske živali.
Vrste
Doslej zbrani podatki kažejo, da je vrstna pestrost v Sloveniji kljub majhni površini izjemno visoka. Poznan je le majhen delež vrst, ki naj bi po ocenah živele na tem ozemlju. Do sedaj je bilo evidentiranih okrog 22.000 vrst. Ocenjeno število vrst pa se giblje med 50.000 in 120.000, kar kaže na visoko vrstno pestrost za tako majhno območje.
Ogroženost
Zaradi naravnih značilnosti in omejenega vpliva ekonomskih dejavnikov v preteklosti je biotska raznovrstnost v Sloveniji razmeroma dobro ohranjena, vendar v zadnjih desetletjih nekateri podatki kažejo na njeno zmanjševanje. Razvoj industrije, kmetijstva in prometne infrastrukture ter urbanizacija so bistveno prispevali k onesnaževanju površinskih in podzemnih voda, zemlje in zraka, kakor tudi neposrednem uničenju posameznih naravnih območij. Posledica je upadanje biotske raznovrstnosti na ekosistemski, vrstni in genski ravni in zmanjševanje krajinske pestrosti. Po razpoložljivih podatkih je v zadnjih stoletjih na ozemlju Slovenije izumrlo 58 rastlinskih in živalskih vrst, na rdečem seznamu ogroženih vrst je skupaj okrog 2700 taksonov (praviloma vrst). Poglavitni vzroki ogroženosti so pomanjkljiva zavest o pomenu biotske raznovrstnosti, spremembe v kmetijstvu, uvajanje kmetijstva na območjih ohranjenenarave, razvoj infrastrukture, regulacije vodotokov, izsuševanje mokrišč, nenadzorovana urbanizacija, uvajanje tujerodnih in invazivnih rastlinskih in živalskih vrst, čezmeren odvzem rastlinskih in živalskih vrst iz narave, onesnaženje zraka, vode in tal ter podnebne spremembe, neizvajanje predpisov in pomanjkljivi nadzorni ukrepi, šibka koordinacija med zadevnimi javnostmi pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, neorganizirano izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje. (Hlad, Skoberne; 2001)
Izvajanje konvencije[]
Zavod republike Slovenije za varstvo narave je leta 2000 izdal projekt Narava 2000. Cilj tega projekta je določiti smernice ohranjanja biološke diverzitete v republiki Sloveniji in jih začeti izvajati. Tako so na podlagi dokumenta, Poročilo o stanju okolja 1996, izdali dokument Smernice za pripravo načrtov upravljanja za območja Natura 2000 v Slovenjii, ki naj bi bil vodilo soudeleženim organizacijam projekta. (http://www.natura2000.gov.si/index.php?id=89&tx_ttnews%5Btt_news%5D=38&tx_ttnews%5BbackPid%5D=4&cHash=2355eb845b)
Leta 2000 so bili zasnovani trije projekti, ki a so se začeli izvajati leto kasneje. Ti projekti so:
1. Šotna barja v Triglavskem narodnem parku
Projekt zajema smernice aktivnega varsta in izobraževanja o ohranjanju višinskih barij. Več na http://www.cbd.mop.gov.si/info/novice/sotna_bar.htm.
2. Prenova in varstvo habitatov in ptic Škocjanskega zatoka
Projekt zajema ukrepe postavitve nadomestnih habitatov na Bonfiki, pripravo upravljalskega načrta tega objekta, promociji in spodbujanju k prostovoljnemu delu. Več na http://www.cbd.mop.gov.si/info/novice/skoc_zat.htm.
3. Upravljalski načrt za suha travišča na planini Oslica in Vetrnik
Projekt vsebuje smernice upravljanja in obnove suhih travišč kot pomembnih habitatnih okolij kot tudi promocijo slednjih kot dela krajindkega parka. Več informacij najdete na: http://www.cbd.mop.gov.si/info/novice/oslicai.htm.
Leta 2001 sta bila zasnovana dva projekta:
4. Ohranjanje velikih zveri v Sloveniji, 1. faza (Ursus arctos)
Projekt zajema ukrepe izboljšanja odnosa javnosti do rjavega medveda, plačila odškodnin oškodovancem, gradnja ograj, odstranjevanje odlagališč in drugih virov Več na http://www.cbd.mop.gov.si/sodel/poro/velike_zveri.pdf.
5. Varstvo ogroženih vrst in habitatov na območju bodočega Kraškega parka
Projekt zajema postavitev ciljev in njihovo realizacijo za ohranitev okolja in seznanitev okoljskih prebivalcev. Več na http://www.cbd.mop.gov.si/sodel/poro/kraski_park.pdf.
Projekta sta bila realizirana naslednje koledarsko leto.
V letu 2002 sta bila zasnovana prav tako dva projekta, ki sta bila realizirana leta 2003:
6. Ohranitev ogroženih vrst in habitatov v Sečoveljskih solinah:
Projekt zajema vzdrževanje solin kot naravnega habitata avtohtonih vrst.
Leta 2004 se je začel postopno uveljavljati postopek celovite presoje vplivov na okolje, pri katerih se presoja sprejemljivost planov ali načrtov za okolje. Presoje bodo omogočile nadzor nad ohranjanjem in trajnostno rabo bioloških virov pri sprejemanju državnih odločitev. NPVO pa ne predvideva nobenih ukrepov v zvezi s trajnostno rabo in se tudi ne navezuje na delo sektorjev, ki imajo ključni vpliv na trajnostno rabo sestavin biotske raznovrstnosti. http://www.rec-lj.si/projekti/NCSA/Dokumenti/NCSA_CBD.pdf
Sektorji in organizacije, ki naj bi se ukvarjale z izvajanjem protokolov
- Sektor za varstvo narave v Direktoratu za okolje, MOP:
Temeljne programsko-regulatorne pristojnosti na nacionalni in mednarodni ravni. Priprava programov, strategij, zakonodaje, zagotavljanje finan-ciranja in koordinacija.
- Sektor za ohranjanje narave v Uradu za okolje, ARSO:
Izvajanje predpisov s področja varstva narave z odločanjem v upravnih postopkih ter zagotavljanje dostopa do javnih baz podatkov (evidence, registri) s tega področja.
- Inšpektorat RS za okolje, prostor,MOP:
Nadzor nad izvrševanjem zakonov, drugih predpisov, splošnih aktov s področja ohranjanja narave.
- Zavod RS za varstvo narave:
Osrednja strokovna ustanova za varstvo narave. Zagotavlja strokovna izhodišča za regulatorne in programske odločitve na državni in lokalni ravni ter za upravne odločitve. Poslanstvo je tudi poglabljanje znanja, pomembno za uspešno ohranjanje biotske raznovrstnosti, zbiranje podatkov, vodenje in povezovanje podatkovnih baz.
- Zavod za gozdove Slovenije:
Opravlja javno gozdarsko službo v vseh gozdovih. Glavne dejavnosti so: načrtovanje razvoja gozdov in gozdnega prostora, izdelava gojitvenih načrtov, skrb za varstvo gozdov pred biotskimi in abiotskimi škodljivimi vplivi, svetovanje lastnikom gozdov, priprava strokovnih podlag za gradnjo gozdnih cest, načrtovanje in spremljanje vzdrževanja gozdnih cest, načrtovanje razvoja populacij divjadi in ukrepov v okolju živalskega sveta, izdelava lovsko-gojitvenih načrtov, izobraževanje lastnikov gozdov in javnosti. Zavod je zadolžen tudi za izvajanje naravovarstvenega nadzora.
Reference[]
Hlad B. Skoberne P. Pregled stanja biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti v Sloveniji. Ljubljana. Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Agencija RS za okolje. 2001