FANDOM


Zgodovina papirja Edit

Kljub temu, da smo bili priča računalniški in informacijski revoluciji pa je ostal papir še vedno eden najpomembnejših nosilcev informacije. Vsi kasneje iznajdeni nosilci so namreč zelo pomembni za hiter dostop do informacije, vendar je papir za trajno hranjenje informacij še vedno nenadomestljiv. Papir se med seboj razlikuje v sestavi, čeprav so si nekateri na videz zelo podobni. Te, na videz neopazne razlike (tudi v kakovosti) pa lahko ugotavljamo s kemijskimi in fizikalnimi analizami.

Paper production history.jpg

Kako so izdelovali papir nekoc

V zgodovini so za pisanje uporabljali veliko različnih podlag (od glinenih ploščic, pergamenta, papirusa,… vse do sodobnega papirja). Papir je najverjetneje dobil ime po papirusu.

Skupna lastnost papirusnih pol in papirja je rastlinski izvor, medtem ko se način in sam postopek izdelovanja razlikujeta. Pergament ni rastlinskega izvora, temveč živalskega (ovčje, kozje, telečje in druge kože).

Izvor papirja sega vse do začetka drugega stoletja na Kitajskem. Izdelovanje se je nato razširilo preko srednje Azije v severno Afriko in od tu preko Španije (12. stoletje) in Italije (13. stoletje) po Evropi. Ko je prišel papir v Evropo, je le ta skoraj takoj izpodrinil dražji pergament. Pravi razcvet je izdelava papirja doživela ob Gutembergovi iznajdbi tiska v drugi polovici 15.stoletja. Vse od 16. stoletja pa do danes je papir prevladujoča podlaga za pisanje. Ko v Evropi še niso poznali bombaža (v Evropo pride v 17. stoletju) so kot surovino za izdelovanje papirja uporabljali stare krpe iz lana in konoplje.

Od lesa do papirja Edit

Debla, ki čakajo na obdelavo

Priprava lesa za proizvodnjo papirja poteka na dva načina. Lesni ostružki so tretirani z različnimi kemikalijami, ki odstranijo smolo in lignin tako, da na koncu ostanejo le čista vlakna celuloze. NaOH so kot kemikalijo za čiščenje lesa začeli uporabljati leta 1985. Les se v ti raztopini kuha in prebavlja pod parnim pritiskom. Vlakna, ki jih po tem postopku dobimo, so zelo krhka, saj so že močno načeta. Vlakna nato zmešamo s celuloznimi vlakni drugih rastlinskih vrst. Danes se za alkalno čiščenje uporabljata večinoma natrijev sulfat ali magnezijev sulfat.

Prvi korak v mehanski izdelavi papirja je priprava in obdelava surovega materiala. Materiali, ki se večinom uporabljajo v moderni papirni industriji so bombažne ali lanene krpe ter lesena kaša. Krpe se najprej mehansko očisti, da se odstrani prah in druge mehanske nečistoče. Po čiščenju se krpe skuha v ogromnem rotacijskem bojlerju. Več ur se kuhajo pod parnim pristiskom skupaj z dodanim apnom. Apno se veže z maščobami in ostalimi nečistočami in tvori netopne komplekse, ki se kasneje odplaknejo. Istočasno se odstranijo tudi vsa barvila. Krpe se nato prenese v napravo, ki se imenuje holander. To je dolga cev, razdeljena po dolgem tako, da tvori veliko kanalov. V eni polovici cevi je horizontalen cilinder, ki vsebuje celo serijo nožev. Ti se hitro obračajo. Ko krpe in voda potujejo čez cilinder se krpe mehansko razgradijo na vlakna. V drugi polovici cevi je fino sito, ki loči vodo od vlaken. Medtem ko se vlakna pretakajo skozi stroj se postopoma mehčajo in ločujejo v posamezna vlakna. Ta potem potujejo skozi sekundarne bobne, ki še bolj razbijejo vlakna. V tej točki se dodajo tudi barvila in drugi dodatki kot so lepilo, apno ali kaolin, kar da papirju težo in obliko. Dandanes sicer več kot 95% papirja izdelamo iz lesne celuloze.

Za izdelavo belega papirja iz kaše so včasih uporabljali kot belilo klor. Klor je odstranil lignin, ki je dajal papirju rjavo barvo. Ker pa so ugotovili, da beljenje z klorom (dioksinom) povzroča karcinom, je EPA leta 1998 izdala t.i. Cluster Rule, ki je obvezoval vsa papirna podjetja, da morajo do leta 2001 odstraniti klor iz postopka beljenja. Namesto njega so začela uporabljati klorov dioksid in natrijev hidroksid.

Surovine Edit

Z razvojem celulozne industrije in napredkom v kemiji so se razvile nove tehnologije za pridobivanje lesovine in celuloze po kemijskih in mehanskih postopkih ter kombinacijah le-teh. Les je danes najpomembnejša surovina. Uporablja se za izdelavo lesovinskih in celuloznih vlaken. Najbolj primeren je les iglavcev. To je zaradi ustrezne sestave in dolžine celuloznih vlaken. V poštev pridejo smreka, jelka, v določenih primerih bor (vsebuje velik delež smole). Pomanjkanje in cena lesa iglavcev silita k uporabi lesa listavcev (bukev, breza, topol). Zaradi velike porabe in visoke cene lesa uporabljajo tudi druge rastline, predvsem žitno slamo, bombaž, koruzna stebl

Zgodovina proizvodnje papirjaEdit

Na slovenskem sega začetek izdelave papirja v sredino 16. stoletja. Do tedaj so vse potrebe po papirju krili z uvozom iz sosednjih dežel.

V času reformacije smo poleg prvih knjig leta 1579 dobili tudi prvi papirni mlin. Ta je deloval nasproti znane fužinske graščine (danes Studenec pri Ljubljani). Postavil ga je lastnik graščine Janž Kisl. Papir je izdeloval mojster Pankrac. Mlin ni bil prav velik, temu primerna je bila tudi proizvodnja papirja. Deloval je do okoli leta 1593. Kasneje so sledili še papirni mlini v Vipavi (konec 17. stol.), pri Žužemberku (okoli leta 1716) in pri Škofji Loki (okoli leta 1750). Kljub delovanju domačih papirnih mlinov so bile na slovenskem potrebe po papirju večje. Večina papirja pa je vendarle prišla iz mlinov Beneške republike in nemških dežel.

Napredek pri proizvodnji in izdelavi papirja je v 18. stol. in 19. stol. šel z roko v roki s pismenostjo ljudi. Zato so se potrebe po papirju še povečevale. Ročni postopki izdelave niso več zadoščali. Povečane potrebe so povzročile iznajdbe novih strojev in so bile vzrok za iskanje dodatnih virov surovin.

Za veliko prelomnico velja iznajdba Francoza Louisa Roberta, ki je leta 1799 izdelal prvi papirni stroj in s tem začel industrijsko izdelavo papirja. Stroj je bil sestavljen le iz dveh valjev in neskončnega sita. Izdelava papirja je potekala v kemijsko nevtralnem okolju. Leta 1806 je Moritz Friedrich izumil nadomestilo za površinsko klejenje z živalskim klejem. Tak postopek je zahteval kisel pH (pH 4-5). Tak papir je bil kemijsko, mehansko in optično slabše obstojen.

Na izdelavo papirajo so zelo vplivale nove surovie. Leta 1935 so v Ameriki razvili postopek premazovanja papirja. Kot velika prelomnica velja začetek uporabe kalcijevega karbonata kot polnila. Začetki zamenjave kaolina z naravnim kalcijevim karbonatom so povezani z razvojem sintetičnega lepila (kleja) in segajo v 50. leta. Uporaba kalcijevega karbonata , ki se pri kislem pH raztaplja, je zahtevala preusmeritev celotne proizvodnje papirja s kislega na nevtralni ali alkalni postopek. Poleg pocenitve in izboljšanja kakovosti pa je uvedba tega postopka prinesla še razveseljivo dejstvo, da je papir, izdelan s kalcijevim karbonatom kot polnilom, praviloma trajnejši od papirja, izdelanega v kislem mediju.

S čim papirna industrija onesnažuje vodo?Edit

Ločimo dva tipa industrij – industrijo za proizvodnjo papirne kaše in papirno industrijo. Ti dve industriji sta navadno ločeni. Kaša je surov material, ki ga papirna industrija uporablja za proizvodnjo papirja. Obe industriji proizvajata različne tipe odpadne vode. Zadnje čase je pa vse bolj prisotna še tretja oblika industrije – industrija za recikliranje papirja, ki pa ima podobno odpadno vodo. Podatke o največjih svetovnih proizvajalcih papirja lahko najdete tukaj.

Industrija za proizvodnjo papirne kaše Edit

Proizvodnja
Sestava onesnaževalcev odpadne vode iz industrije za proizvodnjo papirne kaše je odvisna od tega, kateri surovi materiali se uporablja. Za produkcijo papirja se uporabljajo les, deblo sladkorne pese in konoplja. Za pripravo kaše se uporablja pet osnovnih pristopov. Beljenje ni nujno eden od teh pristopov. Če se uporablja beljenje, se uniči lignin. Učinek beljenja je bel papir. Barva je odvisna tudi od različnih vrst lesa in ostalih surovih materialov, ki se jih uporablja v proizvodnji.

Kemični proces
Za proizvodnjo kaše za papir se uporabljata dva procesa. Kraftov proces je alkalne narave. Lignin se cepi z NaOH ali Na2S. Proces je zelo učinkovit na različnih tipih lesa, tudi če les vsebuje onesnaževalce. Slaba stran je vonj, ki temelji na tiolih in sulfidih. Potrebno je tudi dosti bolj obsežno beljenje v primerjavi z sulfitnim procesom. Je pa zaradi uporabe alkalne raztopine ta proces dosti manj koroziven do opreme. Procesna voda pri tem procesu vsebuje SO2. pH vode je med 8 in 9. KPK in BPK sta odvisna od tipa lesa. Navadno je BPK med 1-2g/L in KPK med 4-7g/L.

Sulfitni proces temelji na kislinah. Efekt ni enak kot pri alkalnem procesu. Sam proces je bolj občutljiv na onesnaženje. Veje in lubje zmotijo kemični proces in se ne raztopijo tako dobro kot les. Rastlinska smola prav tako zmoti proces. Dobre strani sulfitnega procesa so večje možnosti v raznolikosti proizvodnje in odsotnost produkcije tiolov in sulfidov, torej ni neprijetnega vonja.

Polkemični proces

  • NSSC (Neutral sulphite semichemical) je največkrat uporabljen. Donos tega procesa je približno 75%.
  • TMP (Thermo-mechanical process) ponavadi uporabljajo za proizvodnjo časopisnega papirja. Pri tem procesu les strejo z porabo pare pod visokim pritiskom in visoko temperaturo.
  • Najnovejši proces pa je CTMP (Chemi-Thermo-Mechanical process), ki ima visoko učinkovitost (približno 95%), poraba vode pa ni tako visoka kot pri ostalih procesih. Zahteva pa večjo porabo energije za proizvodnjo kaše. Tukaj poleg pare in visokih temperatur uporabijo še kemikalije za razbitje celuloznih vlaken.

Voda, v industriji za proizvodnjo papirne kaše, se uporablja za beljenje, pranje in praznjenje ter evaporacijo. Količina vode, ki se porabi pri različnih tipih procesov je zelo visoka. Približno 30 m³/ tono kaše pri mehaničnih procesih in do 150 m³/ tono kaše pri kemičnih procesih. Odpadna voda vsebuje od 10 do 30% vlaken in CaCO3. Obremenitev z BPK in KPK variira med različnimi vrstami lesa, BPK med 100 in 1000 mg/L ter KPK med 300-4000 mg/L. Odpadna voda je tretirana v anaerobnih pogojih z izhlapevanjem in upepelitvijo

Papirna industrija Edit

Papir se proizvaja iz nove ali reciklirane kaše. Glede na kvaliteto se kaša uporablja za proizvodnjo različnih vrst papirja. Med potekom proizvodnje se kaši dodaja kaolin, CaCO3, H2Mg3(SiO3)4 in TiO2, kar da papirju belo barvo. Za proizvodnjo različnih vrst papirja se uporabljajo še kemikalije, kot so različna organska polnila (škrob, lateks), barvila, aluminijev sulfat... Papir se lahko razbarva z dvema procesoma. Kašo lahko spirajo z velikimi količinami vode ali pa jo z nižjimi količinami vode z dodatki natrijevega karbonata, maščobnih kislin ali neionskih detergentov.

Reciklaža papirja Edit

Recycled.jpg

Kaša se proizvaja tudi iz recikliranega papirja. Ker pa je star papir že popisan ali potiskan, ga je potrebno beliti. V ta namen uporabljajo različne postopke. Beljenje s peroksidom, kisikom ali ozonom ni tako učinkovito kot beljenje s klorom ali klorovim dioksidom, ampak taka voda vsebuje zelo malo ali nič snovi, ki bi jih bilo potrebno očistiti. Pri uporabi klora ali klorovega dioksida pa voda vsebuje reagente, ki povečujejo koncentracije absorbiranih organskih halogenov (AOX). Odpadna voda iz reciklacije vsebuje tudi delce, ki jih je potrebno filtrirati - ostanki plastike, kovinski delci (sponke) in ostali odpadki.

Sestava odpadne vode pri proizvodnji papirjaEdit

Voda je ključni element pri produkciji papirja. Uporablja se v skoraj vseh fazah pridelave papirja. Tovarna papirja porabi povprečno 75-225 m³ voda na tono proizvedenega papirja.

PREGLEDNICA 1: Poraba vode pri različnih tipih papirnih obratov:

Tip tovarne papirja Poraba vode [m³/T]
Velika 125-200
Srednja/Mala 75-210
Z uporabo recikliranja 75-100

Sestava odpadne vodeEdit

Odpadna voda največkrat vsebuje veliko trdnih suspendiranih delcev, dušikovih, fosforjevih in drugih organskih spojin. Odtoki vsebujejo tudi velike količine organskih klorovih spojin. Nekatere izmed teh spojin so naravno prisotne v lesu, nekatere pa pridobimo pri beljenju. Nekoč se je za beljenje največ uporabljalo klor v plinasti obliki, danes pa ga zamenjujeta klorov dioksid in ozon, ki sta okolju prijaznejša in prispevata k zmanjšanju organskih klorovih spojin v iztokih.

Med proizvodnjo papirja torej nastane veliko snovi, ki onesnažujejo okolje. Te lahko razdelimo v štiri skupine:

  • Organski polutanti in suspendirani delci

Najpogostejše organske snovi so izgubljena celulozna vlakna, škrob, ogljikovi hidrati in hemiceluloza, pa tudi organske kisline, ki nastanejo z razgradnjo le teh. Količino teh polutantov izražamo kot količino kisika, ki je potrebna za razgradnjo teh substanc bodisi z biološkim (BPK) ali kemijskim procesom (KPK). Visoke koncentracije suspendiranih delcev povzročajo motnost rek in jezer. Zaradi teh delcev lahko nastanejo nekakšne odeje pod katerimi lahko zaradi anaerobne razgradnje prihaja do nastanka vodikovega sulfida. Seveda so ti problemi lokalnega značaja, vendar niso zato nič manj pomembni. Na trdne organske delce se lahko adsorbirajo mnogi toksini, ki so prisotni v vodnih odplakah. Lahko pa adsorbirajo tudi smolo, maščobne kisline in težke kovine. To pa ima lahko zaradi bioakumulacije in transporta preko prehranjevalne verige dolgoročne posledice na širšem področju in ne samo lokalno.

  • Kisle spojine

V to skupino so uvrščene predvsem naravne kisline, ki so lahko tudi klorirane, če uporabimo za izdelavo kaše Kreft metodo. Te se nahajajo v velikih koncentracijah v kaši pridobljeni iz mehkega lesa in so najbolj koncentrirane v vodnih odplakah kaše, ki smo jo dobili z mehanskim ali termomehanskim načinom pridobivanja. Čeprav so te kisline toksične in relativno obstojne pa ne predstavljajo velikih skrbi, ker so dobro razgradljive in ne prihaja do bioakumulacije.

  • Klorirani organski produkti

Ugotovili so, da med postopkom priprave papirja nastane okoli 300 različnih kloriranih organskih snovi, katerih učinke vseh, še ne poznajo. Predvidevajo, da nastane še nekaj sto kloriranih spojin, ki so še neidentificirane. Za merjenje koncentracije teh produktov uporabljajo tri tehnike, s katerimi pa pravzaprav ne dobijo direktne povezave med toksičnostjo vodne odplake in količino kloriranih spojin.

Klorofenoli- nastajajo med kemijskim procesom beljenja kaše. Te spojine so toksične, obstojne in se akumulirajo, lahko pa iz njih nastajajo tudi spojine, ki so še bolj škodljive. Te spojine so najverjetneje najbolj nevarne spojine v kaši in vodnih odplakah. Prisotne so v velikih koncentracijah. Če v postopku beljenja namesto klorovega dioksida uporabimo klor v plinasti obliki, pa se produkcija klorofenolov le še poveča (zato se danes plin ne uporablja več). Triklorofenoli in pentaklorofenoli so najbolj običajni klorofenoli in so ekstremno toksični ter obstojni.

Dioksini in furani- dioksini so izjemno toksični, obstojni in karcinogeni. Furani so kemijsko podobni dioksinom vendar manj toksični in manj obstojni. Oboji se akumulirajo pretežno v kaši in manj v vodnih odplakah. Oboji pri ribah in sesalcih povzročajo abortus, poškodbe jeter, kožne probleme ter vedenjske in nevrološke probleme. Glavno skrb povzroča koncentriranje teh spojin vzdolž prehranjevalne verige.

Kloroform in druge klorirane spojine-sem so uvrščeni kloroform, kloro-acetoni, kloro-aldehidi in kloroocetna kislina. Vse te spojine se tvorijo med postopkom beljenja, vendar pa v manjših koncentracijah kot klorofenoli. Navadno se sicer te spojine ne akumulirajo in so neobstojne, vendar pa so zmerno toksične, mutagene in/ali potencialno karcinogene. Prisotnost kloroforma v atmosferi je izključno posledica procesa beljenja.

  • Nepoznane spojine

Sem sodijo predvsem spojine, ki so sicer naravno prisotne v lesu, se pa kemično modificirajo v Kraft postopku. Povzročajo fiziološke spremembe reproduktivnih organov rib.

Čiščenje odpadne vodeEdit

Vodne odplake iz tovarn je treba zbrati in obdelati, preden jih spustimo nazaj v površinske vode, kot so reke, kanali,... Količino odplak lahko zmanjšamo tudi s ponovno uporabo obdelane vode. Pri obdelavi odplak iz tovarn papirja uporabljamo več načinov čiščenja.

Ravnanje z odpadnimi vodami se lahko znatno izboljša z uporabo industrijskih plinov, in sicer se:

  • z dodajanjem čistega kisika izboljša naravno razpadanje odpadnih voda v kanalizaciji in se preprečuje nastanek neželenih vonjev pri odvodnih cestnih kanalih;
  • z dodajanjem ozona izboljša oksidacija, kar posledično vpliva na zmanjšanje odpadnih snovi v iztoku;
  • z vpihovanjem ogljikovega dioksida, ki se v vodi pretvori v ogljikovo kislino in se uporablja za nevtralizacijo alkalnih odpadnih vod.

Čiščenje z uporabo industrijskih plinov:

OzoniranjeEdit

Generator ozona.jpg

Generator ozona www.lenntech.com

Ozon je sredstvo z izredno visokim oksidacijskim potencialom. Sestavljen je iz treh atomov kisika in je zelo reaktiven in nestabilen, saj se hitro pretvori v čisti (dvoatomni)kisik. Pridobijo ga na več načinov: z izmeničnim električnim poljem, z UV radiacijo, komercialno pa ga pridobivajo velikokrat s elektrolitskimi in kemijskimi reakcijami. Ozon zlahka reagira z aromatskimi in olefinskimi strukturami lignina in tudi strukturami celuloznih molekul. Pri splošnem poteku ozonolize pride do cepitve originalnega aromatskega obroča ali olefinske dvojne vezi, pri reakciji nastanejo razpadni produkti, ki vsebujejo karbonilne skupine (aldehidi, ketoni in/ali kisline).

V splošnem so spojine po ozoniranju bolj enostavne, s krajšo molekulo in se običajno lažje oksidirajo z analitskimi oksidativnimi sredstvi npr. z bikromatom ali permanganatom pri izvedbi standardne metode za določevanje vrednosti KPK. Prednosti ozona so še druge: oksidirajo se snovi, ki povzročajo neprijeten vonj in okus, oksidirajo in precipitirajo se tudi železo, žveplo, mangan in jih je zato potem lažje odstraniti. Je tudi dober dezinfeciens, torej preprečuje rast mikroorganizmov, ki bi lahko še bolj onesnažili odpadno vodo.

Nevtralizacija odpadnih vodaEdit

Izpuščanje odpadnih vod v kanalizacijo je dovoljeno le, ko pH vode ne presega določenih omejitev.
AlkalineEffluents.jpg

Nevtralizacija odpadne vode

Odpadna voda pri izdelavi papirja je ponavadi izven nevtralnega pH. Če je odpadna voda alkalna, jo ponavadi nevtraliziramo z uvajanjem ogljikovega dioksida. Ta se namreč v vodi pretvori v ogljikovo kislino, ki ne povzroča kisanja vode(pH na pade pod nevtralnega). Prednost nevtralizacije z ogljikovim dioksidom pred ostalimi produkti je tudi v tem, da po nevtralizaciji v obdelani vodi ni akumulacije soli, kot so kloridi, sulfati. To prinese tudi manjše plačilo ekoloških davkov, ker ne povzroča zakisanja in posledično korozije, so tudi stroški vzdrževanja in dela nižji.

Oksigeniranje odpadnih vodaEdit

Pomanjkanje kisika lahko povzroči določene probleme v ravnanju z odpadnimi vodami. Lahko se kaže v obliki neustreznega očiščevanja ali celo v anaerobični preobrazbi, ki povzroča neprijeten vonj. Faktorjev, ki pripeljejo do pomanjkanja kisika je več:

  • povečan pretok odpadne vode,
  • neenakomerno onesnaženje usedline,
  • odpove lahko sistem zračenja
    • zaradi okvare na kompresorjih, ki jih uporabljajo za razprševanje zraka na površine,
    • zaradi neustreznega izločanja (odstranjevanje) dušika.

Da bi se izognili pomanjkanju kisika, uporabljajo več možnosti. lahko povečajo proizvodne kapacitete, vgradijo dodatne opremo za zračenje (mešala, injektorje zraka, čistega kisika,..) ali v skrajnem primeru preusmerijo tok odpadnih voda do drugih obratov.

Pomanjkanje kisika nadomeščajo s vpihovanjem zraka ali včasih tudi čistega kisika. Vpihovanje kisika je dražje kot vpihovanje zraka, a se velikokrat izkaže kot dobra naložba. Kot pozitivno se je izkazalo tudi pri bioprocesih, ki vključujejo kontrolirano denitrifikacijo, torej tako, ki jo s kisikom začasno prekinejo. Kontrolirano iniciranje kisika torej predstavlja tudi dober kontrolni mehanizem pri nekaterih bioprocesih.

Adsorpcija halogenih spojin na aktivno ogljeEdit

Halogene spojine, npr. degradirane klorirane spojine lignina in druge anorganske in organske snovi, absorbirajo na aktivno oglje, ki ga dodajo vzorcu lužnice. Po določenem času mešanja se aktivno olje posede, nato bistro raztopino odtočijo. Halogene snovi so adsorbirane in ne vplivajo več na AOX (vrednost absorbljivih organskih halogenov) vrednost lužnice. Tako pridobljeno aktivno oglje moramo potem sežgati, da se pretvorijo organske spojine nazaj v anorganske, šele nato ga lahko odložimo na deponijo. Velikokrat se namesto aktivnega oglja uporablja elektrofilterski pepel, ki je stranski produkt pri sežigu drevesne skorje.

Membranska filtracijaEdit

En način čiščenja je membranska filtracija. Uporablja se več vrst filtracije: mikrofiltracija, ultrafiltracija in nanofiltracija.
Membranska filtracija lenntech.jpg

Membranska filtracija

Trenutno se veliko ukvarjajo tudi z optimiranjem keramičnih membran, saj bi te lahko boljše očistili s filtriranjem v nasprotno smer. Zamenjava toka namreč odstrani nesnago, ki je prej motila filtracijo.

Pomemben faktor pri filtriranju vode je njena pH vrednost. Pri nizkih pH vrednostih vode namreč pride prej do zamašitve filtra, pa tudi pretok je takrat manjši. To je posledica pomanjkanja elektrostatskega odboja med membrano in tekočino z kislim pH. Pri nevtralnem pH se elektrostatski odboj vzpostavi, zato je takrat tudi prepustnost boljša.

Drug način čiščenja je čiščenje preko membranskih bioreaktorjev. Membranski bioreaktorji so prezračevalni bazeni z polprepustnimi membranami, ki delujejo kot sito, saj se na njej zadržijo vsi delci, ki so večji od premera por. Njihova prednost je predvsem v tem, da ne potrebujemo naknadnih usedalnikov in posledično porabimo manj prostora. Ta tehnika se uporablja predvsem pri čiščenju odpadne vode nastale pri beljenju. Tako očiščeno vodo lahko potem ponovno uporabimo.

Beljenje je velik onesnaževalecEdit

Beljenje v papirni industriji povzroča večje ekološke težave. Belilna lužnica, ki je odpadna voda pri beljenju, je polna toksičnih snovi, kot sta elementarni klor in hopoklorit. Klor je kot najbolj učinkovit agens pri delignifikaciji tudi največkrat uporabljen. Njegova prednost je predvsem, da je poceni in dobro odstranjuje tudi nečistoče. Povzroča nastanek toksičnih razgradnih produktov lignina in tudi polisaharidov, ki so delno topni v vodi, delno se vežejo na vlakna, v nekaterih primerih pa so te komponente tudi hlapne. Zadnja leta ugotavljajo, da je klor velik onesnaževalec okolja, ker proizvaja organske kloride in uničuje ozonsko plast s stratosferi. Poleg tega je zelo reaktiven in deluje korozivno. Bremenitev, ki ga za okolje predstavlja beljenje, so zmanjšali z uvedbo kisikove stopnje v proces, a so odpadne belilne lužnice vseeno preobremenjene. Visoko klorirani razgradni produkti lignina povzročajo previsoko vrednost KPK, AOX in barvno intenziteto, take vode pa ne moremo voditi v centralno čistilno napravo.


Zanimivo je, da velikokrat voda po uporabi v papirni industriji postane čistejša, kot je bila prej. To je posledica čiščenja vode pred uporabo in po uporabi. Za uporabo v papirni industriji mora biti voda namreč določene kvalitete, kar pa rečna voda velikokrat ni, jo morajo prej očistiti.

Reference Edit

Zunanje povezave Edit

Ad blocker interference detected!


Wikia is a free-to-use site that makes money from advertising. We have a modified experience for viewers using ad blockers

Wikia is not accessible if you’ve made further modifications. Remove the custom ad blocker rule(s) and the page will load as expected.

Also on FANDOM

Random Wiki