FANDOM


Kaj je Agenda 21? Edit

Agenda 21 je načrt za uveljavljanje družbenega, gospodarskega in okoljskega trajnostnega razvoja. Gre za vodnik za oblikovanje vladne in poslovne politike ter nenazadnje tudi za vodnik, ki na nek način usmerja sprejemanje odločitev posameznikov. Prav delovanje vsakega posameznika je namreč pomembno, da se Agenda 21 dejansko tudi uresničuje. Je program ukrepov za uresničitev načel in sporazumov iz Ria.

Agenda 21 je program v upravljanju Združenih narodov, ki se nanaša na ohranjanje okolja. Je kompleksen načrt, ki je namenjen implementaciji tako na globalni kot lokalni ravni. Izpeljale naj bi jih organizacije ZN, vlade držav in predstavniki skupin, kjer se dogaja največji pritisk na okolje.

Številka 21 se nanaša na 21. stoletje, ki predstavlja obdobje, v katerem moramo začeti skrbeti za okolje in čim bolj zmanjšati vplive na okolje.

Ker je Agenda 21 ves čas v povezavi s pojmom trajnostni razvoj (ang. Sustainable Development), se spodobi, da na tem mestu navedemo tudi definicijo le-tega (prvič je ta pojem opredelila leta 1987 Svetovna komisija za okolje in razvoj (WCED) v poročilu Naša skupna prihodnost): Trajnostni razvoj je takšen razvoj, ki zadošča današnjim potrebam, ne da bi pri tem ogrožal možnost prihodnjih generacij, da zadostijo svojim lastnim potrebam. Trajnostni razvoj si lahko tako razlagamo tudi kot sonaraven, trajno uravnotežen, zadržan, zdržen okolje ohranjajoč, okoljsko odgovoren, obstojen ali okoljsko pravičen razvoj.

Kako je prišlo do sprejetja Agende 21? Edit

Revščina, uničevanje okolja ter bolezni so privedle mnoge ljudi, da so o slabem stanju našega planeta pričeli aktivno razmišljati. Že leta 1972 je bilo v Stockholmu prvo svetovno srečanje o okolju, ki so se ga udeležili predstavniki 113 držav. To je bila Konferenca o človekovem okolju, kjer so začeli uradno in javno opozarjati na okoljsko problematiko. Leta 1987 je Bruntlandova komisija izdala poročilo z naslovom Naša skupna prihodnost, ki se dotika različnih problematik in svet opozarja, da mora spremeniti način življenja in preiti k novemu obdobju ekološko zdravega gospodarskega razvoja. Komisija je izpostavila pomen trajnostnega razvoja, kjer se razvoj ne tiče samo sedanjosti, temveč tudi prihodnosti. Leta 1989 so Združeni narodi že začeli načrtovati konferenco o okolju in razvoju. Oblikovali so mnogo sporazumov in se veliko pogajali na mednarodni ravni, nato pa je sledil še zadnji korak leta 1992: Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju v Rio de Janeiru v Braziliji. Šlo je za Srečanje na vrhu, ki so se ga udeležili voditelji in ministri iz 179 držav in je bilo tako največje srečanje svetovnih voditeljev v zgodovini. Glavno sporočilo, ki se je oblikovalo na konferenci v Riu je bilo, da morata skrb za okolje in skrb za trajnostni razvoj postati odgovornost celotnega sveta na mednarodni ravni. V Riu so sprejeli dva mednarodna sporazuma, dve načelni izjavi in več ukrepov za trajnostni razvoj v svetu. Agenda 21 je bila dober zaključek konference v Riu.



Agenda 21 Edit

Celotno besedilo Agende 21 je zelo obsežno, saj vsebuje kar 310 strani v knjigi z naslovom Agenda 21: Program ukrepov Združenih narodov iz Ria. Knjigo je izdala založba Združenih narodov (UN Publications). Zelo pomembna je Preambula k Agendi 21, ki jo najdemo v knjigi Agenda za spremembo s srečanja na vrhu, katere avtor je Michael Keating. Preambula, ki je sicer tudi prvo poglavje Agende, med drugim pravi, da je Agenda 21 odraz svetovnega soglasja na najvišji ravni in politične predanosti ideji o nujni povezanosti razvoja z varstvom okolja. Agenda se ukvarja z naraščajočimi problemi sedanjosti in s pripravami na izzive, ki nas čakajo v naslednjem stoletju. Agenda 21 ugotavlja, da je trajnostni razvoj predvsem odgovornost posameznih vlad ter da bodo za njegovo izvedbo potrebne nacionalne strategije, načrti in politike. Prizadevanja držav se morajo med seboj povezati v mednarodnem sodelovanju prek organizacij kot so Združeni narodi. Spodbujati je treba tudi širšo udeležbo javnosti ter aktivno vključevanje nevladnih organizacij in drugih skupin. Za dosego ciljev, ki so postavljeni v Agendi 21, bo potrebna nova obsežna finančna pomoč državam v razvoju. To dodatno pomoč potrebujejo za pokritje vedno večjih stroškov , ki jih imajo z izvajanjem ukrepov za reševanje svetovnih ekoloških problemov ter za pospešitev trajnostnega razvoja. Denar je potreben tudi, da bo mednarodnim inštitucijam omogočeno izvajanje priporočil iz Agende 21. Posebno pozornost bi morali posvetiti državam, katerih gospodarstvo je v prehodnem obdobju, vključno z vzhodnoevropskimi državami in državami bivše Sovjetske zveze, v katerih včasih spreminjajo gospodarski sistem sredi resnih družbenih in političnih napetosti.


Agenda 21 obravnava naslednja področja, ki so razdeljena v 4 dele:


1. del:

1) Družbene in gospodarske razsežnosti

2) Mednarodno sodelovanje

3) Odpravljanje revščine

4) Spreminjanje potrošniških navad

5) Prebivalstvo in trajnostni razvoj

6) Zdravje

7) Trajnostna naselja

8) Odločitve za trajnostni razvoj

9) Varovanje ozračja


2. del: Gospodarjenje z naravnimi viri in njihovo varovanje

10) Trajnostno gospodarjenje z zemljo

11) Ohranjanje gozdov

12) Boj proti suši in širjenju puščav

13) Trajnostni razvoj v gorskih območjih

14) Trajnostno kmetijstvo in razvoj podeželja

15) Ohranjanje biološke raznovrstnosti

16) Uporaba biotehnologije

17) Varovanje oceanov

18) Gospodarjenje s sladko vodo

19) Varnejša uporaba strupenih kemikalij

20) Ravnanje z nevarnimi odpadki

21) Ravnanje s komunalnimi odpadki in odplakami

22) Ravnanje z radioaktivnimi odpadki


3.del: Krepitev vloge pomembnejših skupin

23) Preambula h krepitvi vloge pomembnejših skupin

24) Ženske in trajnostni razvoj

25) Vloga otrok in mladine

26) Krepitev vloge domorodnih ljudstev

27) Sodelovanje z nevladnimi organizacijami

28) Lokalne oblasti

29) Delavci in sindikati

30) Podjetništvo in industrija

31) Znanstveniki in tehnologi

32) Krepitev vloge kmetov


4.del: Sredstva za izvedbo

33) Financiranje trajnostnega razvoja

34) Prenos tehnologije

35) Znanost za trajnostni razvoj

36) Izobraževanje, usposabljanje in javna zavest

37) Ustvarjanje zmožnosti za trajnostni razvoj

38) Organiziranost za trajnostni razvoj

39) Mednarodna zakonodaja

40) Informacije za sprejemanje odločitev

Agenda 21 za Slovenijo Edit

V Slovenski fundaciji za trajnostni razvoj Umanotera, ki je nevladna organizacija, so opazili, da se Slovenija ni približevala modelu trajnosti, temveč se je od njega vse bolj oddaljevala. Kot odgovor na situacijo je v njihovi organizaciji nastal projekt Agenda 21 za Slovenijo.

Slovenija se uvršča med 30-40 najbolj razvitih držav na svetu. Kar zadeva prizadevanja za izboljšanje stanja in varstva okolja v Sloveniji pa ne sodimo v elitno družbo razvitih, postindustrijskih držav.

V Državnem zboru RS so sprejeli zakon o varstvu okolja že junija 1993, kar je s pravnega stališča pomenilo odlično podlago za uresničevanje načel trajnostnega razvoja. Vendar se ta načela v praksi vse prepočasi uresničujejo, tako na pravni, kot tudi na programsko-akcijski ravni. Prva težava pri uveljavljanju načel trajnostnega razvoja je njihovo nepoznavanje.

Agenda slo s.jpg

CELOSTNI PRISTOP


Pogosto je pomanjkanje celovitega pristopa pri načrtovanju oziroma iskanju rešitev za pereče probleme modernega razvoja. Tako se dogaja, da postanejo rešitve enega problema na določenem področju vir novega problema na istem ali drugem področju. Bistvo celovitega pristopa je spoznanje, da so vse stvari znotraj kompleksnega sistema med sabo povezane na različne načine.

Za naravne ekosisteme je značilno, da vsaka stvar ali živo bitje lahko opravlja več nalog hkrati. Če v ta sistem vnesemo določeno spremembo, ta sprememba povzroči še niz drugih sprememb. Na človeško družbo lahko gledamo kot na družben ekosistem, ki ga sestavljajo posamezniki in skupine z različnimi pogledi, znanji in sposobnostmi. Zato je treba v nacionalni program nujno vključiti tako predstavnike različnih strok, politike in gospodarstvenike, kot tudi predstavnike civilne družbe. Ne smemo pozabiti na lokalne prebivalce, katerim je razvojni program tudi namenjen in so poleg nevladnih organizacij glavni nosilci trajnostnega razvoja.


ŽIVLJENJSKI STIL


Eden od temeljnih problemov razvitega sveta je potrošništvo, ki narekuje pretirano materialno proizvodnjo, njene posledice pa se kažejo v čedalje večjih problemih z odpadki. Po drugi strani pa nosimo s seboj dediščino polpretekle dobe. Državne institucije bi morale spodbujati uvajanje novih življenjskih stilov, ki so v skladu z načeli trajnosti.

Temelj trajnostnega življenja je etika, pri kateri gre za medsebojno spoštovanje, skrb za druga bitja in za Zemljo. Namesto nevrotičnega potrošništva se skupine ljudi odločajo za zmerno blaginjo, gradijo ekonaselja, ki porabijo veliko manj energije od običajnih, se odločajo za javni transport in za mestna jedra brez avtomobilov, kupujejo biološko pridelano hrano in druge naravi prijazne izdelke,... Tako lahko vsak posameznik pozitivno prispeva k spremembam v družbi.

S svojim življenjskim stilom izražamo svoj odnos do sveta in drugih živih bitij.


IZOBRAŽEVANJE


Glavni cilji so: - okoljska vzgoja kot del rednega izobraževanja v osnovnih, srednjih, visokih šolah; - okoljska vzgoja v obliki izvenšolskih aktivnosti; - različne oblike neformalnega izobraževanja.

Potrebno je pripraviti nacionalni program okoljske vzgoje, izobraziti učitelje, sodelovanje med šolami in nevladnimi organizacijami, oblike neformalnega izobraževanja ( seminarji, predavanja, tečaji, tabori,..). Človek bo namreč moral korenito spremeniti smer razvoja in aktivno sodelovati pri ponovnem vzpostavljanju ravnovesja, ki smo ga v naravi porušili zaradi vseh izkoriščanj naravnih virov,..

Z okoljsko vzgojo bi posameznika izobrazili, da postane samostojen, aktiven in iniciativen. Okoljsko vzgojo bi morali izvajati v družini, šoli, lokalni skupnosti, vključiti pa bi jo morali tudi v druge oblike neformalnega izobraževanja, v prostem času in na delovnem mestu.

Pomembno vlogo pri uveljavljanju načel trajnostnega razvoja imajo sredstva javnega obveščanja, zato je treba sodelovati z vsemi mediji, ki so pripravljeni prispevati k pozitivnim spremembam v družbi.


NEVLADNE ORGANIZACIJE


CILJ: organizirana, usposobljena, povezana in financirana mreža posameznih okoljskih nevladnih organizacij

V Sloveniji imamo več kot 70 nevladnih neprofitnih organizacij, ki se ukvarjajo s problematiko okolja. Njihova dejavnost vključuje prizadevanja za uvajanje okoljskih vsebin v šolske programe, boj za zavarovana območja, uvajanje ekološkega kmetijstva in eko managementa. Nekatere so lokalno omejene, druge imajo širši, nacionalni pomen. Nekatere združujejo člane na podlagi aktivizma, druge na osnovi poklicne strokovnosti.

K projektu Agenda 21 za Slovenijo je pristopil velik del aktivnih organizacij, kjer se že kaže povezovanje in sodelovanje. Pomena nevladnih organizacij torej ne smemo podcenjevati, saj pogosto združujejo strokovno poznavanje, aktivistično gorečnost in vizionarnost.


PRAVNA DRŽAVA


CILJI:dosledno in celovito delovanje vseh vej državne oblasti (zakonodajne, izvršne in sodne) na področju varstva okolja.

Treba je urediti Zakon o varstvu okolja, vključiti zahteve trajnostnega razvoja v gospodarsko in ostalo zakonodajo, institucionalna krepitev Ministrstva za okolje in prostor, demonopolizacija in odvzem subvencij državnim konglomeratom v zvezi z naravnimi viri, infrastrukturo in energetiko, izvajanje pritiska javnosti na onesnaževalce okolja.

Zakon o varstvu okolja je bil sprejet že leta 1993 in je pomenil odličen pravni temelj za urejanje vprašanj v zvezi z varstvom okolja. Resna okoljska politika pa se začne šele z delovanjem državnih institucij, kot sta: Uprava za varstvo narave in Inšpektorat za okolje in prostor.


EKONOMSKI INŠTRUMENTI


CILJI: tržni pogoji, ki bodo spodbujali varstvo okolja in varčevanje z naravnimi viri, ter ugodna cena financiranja za okoljevarstvene ukrepe

Gospodarstvo je pomembna dejavnost, ki narekuje cene proizvodov, storitev, financiranja in dela. V obdobju industrijskega razvoja je zanemarjanje cene naravnih dobrin (prostora, ekosistemov, vode, surovin) privedlo do čezmerne industrializacije in pretiranega onesnaževanja okolja ter potratnega izkoriščanja surovin in energije. Glavni način za krmiljenje gospodarstva v tržni ekonomiji je davčni sistem. Zaenkrat je tako, da imamo umetno povečano ceno dela, ki povzroča rastočo brezposelnost, ki tudi sama po sebi pomeni vse večje stroške davkoplačevalcev. Po drugi strani pa nerazumno ceneni naravni viri omogočajo potratno porabo surovin in energije in tako spodbujajo onesnaževanje okolja. Lahko bi znižali ceno dela, tako hitreje odpirali nova delovna mesta, hkrati pa bi se začela zmanjševati tudi onesnaževanje in poraba surovin.

Ekonomski inštrumenti kot so davki, odškodnine in pristojbine za onesnaževanje, zagotavljajo vključitev okoljskih stroškov v poslovne stroške posameznih podjetij, obenem pa so lahko ustrezna motivacija za zmanjšanje onesnaženja.

Ekonomske spodbude lahko zelo pospešijo izvedbo okoljevarstvenih investicij in trajnostno prestrukturiranje gospodarstva. Ekonomske spodbude so: oprostitev plačevanja nadomestil za onesnaževanje v času okoljskih investicij; znak za okolje, ki zagotavlja tržne prednosti proizvodom, ki manj obremenjujejo okolje; ugodni viri financiranja za okoljske projekte; razne subvencije za ekonomske dejavnosti.

Celoten okoljski sektor slovenskega gospodarstva čaka na začetek investiranja v okoljsko infrastrukturo, ki bi prinesla ekonomske koristi ( zaposlitev, gospodarska rast, boljša kvaliteta okolja).


INDUSTRIJA


CILJ: industrija, ki bo s svojo strukturo, tehnologijo in upravljanjem dolgoročno zagotovila svoj lastni obstoj in ne bo negativno vplivala na okolje

Potrebno je prestrukturirati industrijo v dejavnosti, ki ne obremenjujejo okolja; postopno ukinjanje okoljsko neupravičenih dejavnosti; zaposlovanje oseb, ki bodo odgovorne za razvoj okoljske politike podjetja; ocenjevanje napredka; vlaganje v raziskave in razvoj za povečanje sposobnosti podjetja pri preprečevanju onesnaževanja, zmanjševanju odpadkov in olajšanju recikliranja; nagrajevanje tistih, ki so uspešni pri okoljskih ciljih,..

V Sloveniji industrijska proizvodnja pada, zato se je stanje v okolju ponekod celo izboljšalo. Tisti del industrije (če izvzamemo energetiko), ki okolje najbolj obremenjuje, se je razvijal počasneje kot ostale industrijske panoge. Tako naj bi bilo tudi v prihodnje. Pri nas je največji posamični onesnaževalec z SO2 termoelektrarna v Šoštanju. Največ okoljskih težav pa povzročijo razpršeni, torej številni, a manjši onesnaževalci.

Prav industrija je gospodarska dejavnost, ki lahko največ prispeva k sanaciji okolja. Med vse hujše okoljske težave industrije spadajo težave z odpadki.

Slovensko industrijo je treba prestrukturirati. Velik del zaradi prevelikih stroškov dela že sedaj ni konkurenčen na mednarodnem trgu. Trenutno vzdrževanje pretekle industrije, ki ga plačujejo davkoplačevalci, pa pomeni le dodatne okoljske stroške in socialne pretrese v prihodnosti. V Sloveniji so redka podjetja, ki varstvo okolja postavijo kot osnovo za razvoj, kot prednost pred konkurenco na trgu ali možnost odpiranja novih tržnih niš. Vse prej pojmujejo varstvo okolja kot omejitveni dejavnik. Vse ostrejša globalna konkurenca in vse bolj kritične zahteve zaposlenih, potrošnikov, bank, zavarovalnic in širše družbene javnosti za varstvo okolja postajajo tisti odločilni dejavniki, ki podjetja usmerjajo v sistematično reševanje problemov in dolgoročno načrtovanje.


ENERGIJA


CILJI: za 20% manjša poraba energije na prebivalca; delež obnovljivih virov energije za pokrivanje potreb v bivalnem okolju, storitvah, lahki industriji, obrti, kmetijstvu in prometu povečan na 60%; manjše emisije SO2, CO2; zmanjšana poraba premoga; opustitev uporabe jedrske energije v komercialne namene.

Treba je:

-oblikovanje tržišča energetskih storitev , ob upoštevanju okoljskih, socialnih, političnih robnih pogojev

-uveljavitev 7% letnega povečevanja cene elektrike do stopnje, ki bo vključevala tudi stroške okolja, ter določitev ugodne odkupne cene elektrike, ki se proizvaja s pomočjo obnovljivih virov

-nadomeščanje premoga in naftnih derivatov z zemeljskim plinom in obnovljivimi viri, spodbujanje z davkom na emisije CO2

-promocija energetsko varčevalnih stilov in navad.

Energetika je poleg prometa največji onesnaževalec zraka. V okviru projekta Strategija varčevanja z energijo v Sloveniji, so ocenili, da je potencial za prihranek v industriji 25%, pri zgradbah kar 40%, ekonomski pa 20%. Podobne ocene veljajo tudi za promet in storitve. Največji potencial prihrankov je v soproizvodnji elektrike in toplote v lokalnih in industrijskih sistemih ogrevanja. Nekaj energije bi se prihranilo tudi z novimi obnovljivimi viri in z izgradnjo okoljsko sprejemljivih večjih elektrarn.


MESTA IN NASELJA

Cilji: - visoka kakovost življenja v mestih in naseljih; - partnersko in harmonično razmerje med mestom in podeželjem; - mesta in naselja ki so v skladu z naravnim okoljem.

Naloge:

- priprava lokalnih Agend 21 za posamezna mesta in naselja; - dajanje prednosti kulturnim, izobraževalnim in socialnim programom; - razvijanje prometne strategije z namenom zmanjšanja uporabe osebnih vozil; - upoštevanje regionalno krajinskoarhitekturne tradicije; - uvajanje čistih tehnologij v industrijske obrate; - spodbujanje programov za izrabo surovinskega in energetskega potenciala odpadkov; - učinkovito čiščenje odpadnih voda; - povezava z drugimi mesti v Sloveniji in tujini v katerih uveljavljajo načela trajnostnega razvoja.

V razvoju človeške družbe so bila mesta vedno središča razvoja in njegovi nosilci. Kriza sodoben civilizacije pa zgovorno kaže na to, da obstajajo tako dobra kot slaba. Prav nenadzorovana urbanizacija je glavni krivec za številne probleme v okolju.

V Sloveniji zaradi njene majhnosti in raznolikosti nimamo izrazito koncentriranih urbanih središč. Čeprav je merilo manjše pa to ne pomeni, da ne poznamo problemov urbanizacije. Promet predvsem v mestih izrazito narašča in neokrnjena ne ostanejo niti stari predeli mest. V predmestjih se gradijo trgovski centri, razpršene novogradnje pa s tem, ko niso priključene na kanalizacijo ogrožajo zaloge podtalnice. Največja mesta niso priključena na čistilne naprave in močno obremenjujejo naše reke, redkokatera mesta imajo organizirano ločeno zbiranje odpadkov, pa tudi komunalne deponije bodo kmalu zapolnjene pa še vedno nimamo določenih mest za nove.

Podeželska naselja in krajina izgubljajo svoje identiteto. Vse to so znamenja neusklajenega razvoja. Mestne in občinske uprave so v zadnjem času preveč osredotočene na lastno reorganizacijo, tako je preusmeritev na dolgoročne smeri razvoja postavljena na stranski tir.


TRANSPORT


Slovenija ima zaradi svoje lege v tranzitnem pogledu pomembno mesto. Leži namreč na stičišču smeri sever-jug in vzhod-zahod, ki se križata v t.i. Ljubljanskih vratih. V kulturnem smislu je to velika prednost, vendar hkrati velika obremenitev za naše okolje ob rastočem tranzitu. V svetovnem merilu odpade na promet, kot celoto 23% porabljene energije in 50% vseh emisij. V Sloveniji imamo trenutno izredno liberalno in odprto tranzitno politiko, transportni sporazum, ki smo ga podpisali leta 1993 pa nam onemogoča administrativne ukrepe za preusmeritev tranzita na železnice. S ceno bencina, ki je najnižja v Srednji Evropi raste avtomobilski promet, v mestih se pojavljajo prometni zamaški, medtem ko pa uporaba železniškega in javnega prometa upada. V Sloveniji tega problema ne rešujejo na izvoru temveč ga rešujeo z gradnjo novih parkirišč, cest in v državnem merilu z gradnjo avtocestnega križa. Če bi upoštevali načela trajnosti, bi mednarodni in medmestni promet preusmerili na železnice, ki je že sedaj usposobljena za prevoz odprtih vlakov. Vsekakor bo treba kmalu posodobiti železniško omrežje in ga usposobiti za vlake z večjimi hitrostmi (160 km/h), izgraditi nove terminale in potniške postaje. Posodobiti pa bi morali tudi kompozicijo vlakov. Prevoz z vlaki ima izrazite ekološke, prostorske in energetske prednosti. Poraba energije je do 8.7-krat manjša kot v cestnem prometu, emisija škodljivih plinov je do 30-krat manjša, poveča se tudi varnost in to za 24-krat, poraba prostora je pri enaki prepustnosti do 3-krat manjša kot na avtocesti.

V mestnem prometu so v mnogih zahodnih deželah že pred desetletji začeli graditi sodobo prometno omrežje javnega prevoza. V Slovenskih mestih bi morali biti bolj naklonjeni kolesarjem povečati pa bi morali tudi uporabo javnega mestnega in primestnega prometa.


TURIZEM IN REKREACIJA


Slovenija s svojo krajino ponuja prebivalcem možnost za najrazličnejša doživetja v naravi skoraj na lastnem pragu, privlači pa tudi vedno več turistov iz tujine. Pri tem občasno že prihaja do protislovja, da ljudje, ki ljubijo naravo in se v velikem številu odpravljajo vanjo, to naravo začeli ogrožati. Turizem in rekreacija sta v nevarnosti, da s svojim nerazumnim razvojem ogrozita in uničita tiste vrednosti, ki jima omogoča obstoj.

Rekreacijske dejavnosti, kot so planinstvo, taborništvo, kolesarjenje in čolnarstvo imajo velik pomen za ohranitev kulturnega in etičnega odnosa Slovencev do narave. Organizacije, ki se ukvarjajo s tovrstnimi oblikami rekreacije imajo veliko možnost za vzgojo svojih članov v odnosu do narave.

Na splošno sta turizem in rekreacija danes poglavitni dejavnosti, ki omogočata zaslužek na osnovi vrednosti okolja in narave. Zato je potrebno poiskati ravnotežje med razvojem kvalitetnega, za naravo neškodljivega turizma in varovanjem narave in okolja. Glavno merilo za razvoj turizma v Sloveniji mora biti, da omogoča domačnemu prebivalstvu ugoden zaslužek. Gre torej za izkoriščanje že obstoječe infrastrukture in storitev. Obstajati mora tudi možnost izobraževanja zaposlenih s ciljem ponujanja kakovostnejših storitev.

Smernice za razvoj mehkega turizma: - turistične agencije naj sodelujejo in razvijajo svoje programe z ekologi, sociologi; - v potovalnih katalogih naj bodo podatki o obremenjenosti okolja, navodila o osveščenem ravnanju; - samo potovanje naj bo izvedeno kot doživetje in kasnejše bivanje v tem kraju; - pri bivanju naj imajo prednost zasebne sobe; - arhitektura bivališč naj upošteva tradicijo; - turističen kraj naj bo vzor urejenega okolja; - hoteli, penzioni in gostinski lokali naj bodo oskrbovani z biološko pridelano hrano lokalnega izvora; - dopustnikom ponudimo športne aktivnosti, ki čim manj obremenijo okolje; - ponudimo jim avtentične kulturne dogodke.


Slovenija ima za razvoj mehkega turizma veliko prednost drugimi evropskimi državami. Prednost je izredna naravna lepota in kulturna pestrost. Turistom lahko ponudimo tudi tiste vrednote, po katerih čedalje bolj povprašujejo kot so mir, individualnost, dodatni kulturni in rekreacijski program.


KMETIJSTVO


Vse lastnosti naše pokrajine in kmetijstva kažejo na dejstvo, da pri pridelavi hrane na veliko nimamo možnosti enakopravnega konkurenčnega boja z razvitimi evropskimi državami. Vendar se to lahko spremeni v prednost, če se odločimo za razvoj ekološkega kmetijstva. Te prednosti so velika pestrost naravnih oziroma pridelovalnih razmer, kar nam omogoča proizvodnjo raznovrstnih visokokakovostnih pridelkov. Prevladovanje področij z omejenimi pridelovalnimi razmerami, kot so gozdovi, in težko dostopni predeli, ki skupaj predstavljajo preko 50% površine. Veliko število majhnih družinskih in individualnih kmetij. Veliko število mešanih kmetij, ki predstavljajo možnost za dopolnilno dejavnost.

V zadnjem času se konvencionalno kmetijstvo preusmerja v integrirano, ki ga lahko štejemo kot prehodno fazo k pravemu ekološkemu kmetijstvu. Kljub temu ostaja to prehajanje s strani države nesubvencionirano. Denar se v preveliki meri še vedno namenja za subvencioniranje škodljivih tehnik. Na drugi strani pa kmetijsko ministrstvo še vedno pripravlja velike posege v naravno okolje, ki niso načrtovani v skladu z načeli trajnosti.


VARSTVO NARAVE


Slovenija je s svojimi gozdovi, gorami, rekami, jezeri, kraškimi jamami, morjem in morsko obalo ter drugimi ekosistemi ena od ekosistemsko in krajninsko najbolj pestrih držav v Srednji Evropi. Te naravne rzmere določajo tudi visoko število rastlinskih in živalskih vrst. V preteklem stoletju se je zaradi migracije ljudi v mesta zmanjšal pristik na krajino, tako da se je delež gozdov povečal s 35% na 53%. Vendar se je zaradi industrijskega razvoja hkrati povečal pritisk na preostala kmetijska zemljišča. Ta proces ogroža mnoge biološke vrste, ki so na rdečem seznamu ogroženih vrst. V Sloveniji sta se zaradi premišljenih odločitev ohranila medved in volk, ki sta drugod po evropi izginila.


Marsikdaj lahko z opustitvijo nesmiselnih in škodljivih posegov v naravo bi denar celo privarčevali, obenem pa zmanjšali naravna tveganja. S puščanjem trohnečih dreves v gozdu omogočimo bivanje raznolikim živalim, ki so ključne za stabilnost gozdov. Z varovanjem mokrišč povečujemo zadrževanje vode v krajini kar pripomore k zmanjšanju poplav in povečanju zračne vlage v sušnih obdobjih, hkrati pa zagotavljamo življenski prostor mnogim živalskim vrstam. Z prenehanjem hranjenja jelenjadi, srnjadi in gamsov bi se resda zmanjšalo njihovo število, vendar bi se zmanjšala njihova občutljivost. Še posebej bi se morlai osredotočiti na slovensko morje in morsko obalo. Najti bi morali smotrno rešitev med ohranitvijo okolja in širjenjem Luke Koper.

Reference Edit

Keating M. 1995. Agenda za spremembo: s Srečanja na vrhu: Agenda 21 in drugi sporazumi iz Ria de JAneira v razumljivem jeziku. Ljubljana: Umanotera.

Agenda 21 za Slovenijo - prisevek nevladnih organizacij. 1995. Ljubljana: Umanotera.

Ad blocker interference detected!


Wikia is a free-to-use site that makes money from advertising. We have a modified experience for viewers using ad blockers

Wikia is not accessible if you’ve made further modifications. Remove the custom ad blocker rule(s) and the page will load as expected.

Also on FANDOM

Random Wiki